Moški naj bi bili močnejši spol. Pogojnik sem uporabil zato, da po nepotrebnem že s prvo povedjo ne razburim kakšna bolj emancipirana dekleta. Ampak če ženska – v našem primeru mamica – da svojemu partnerju – torej je to naš očka – v roke njunega dojenčka in preprosto izgine iz prostora, moški (očka) ponavadi docela zmrzne. Kaj sedaj? Njegove varovalke ni več. Kaj če se dete razjoka? Kaj če bo naredil kaj narobe? Kaj na naredi, ko sam ne bo imel odgovora za nastalo situacijo?
Mamice so pri vzgoji ponavadi bolj samozavestne in to otroci čutijo. Tukaj ne gre zato, da vse počnejo boljše od očkov, ampak se zavedajo, da se skupaj z otrokom učijo. Tudi jaz se s svojo tamalo vsak dan učim in to je čudovita izkušnja. Če mi desetkrat kaj uspe, bom za to potreboval dvajset poizkusov. To pomeni, da vsakič drugič zajebem. S tem ni nič narobe in kar je še toliko bolj pomembno, mojih neuspelih poizkusov mi otrok ne zameri. Ko me naslednje jutro zagleda, se mi nasmeji. Tako preprosto je to.
Strah je samo ovira pred veliko bolj polnim in pristnim odnosom. Jaz se rad s tamalo valjam po tleh, kričiva eden na drugega, se odkrivava (kar je zame toliko bolj boleče, ker so ji zanimiva le moja najbolj občutljiva mesta), in to mi vrača tako, da mi zaupa, tudi takrat, ko še sam ne vem, kaj počnem. Ko je bila še čisto majhna in slabe volje, sem jo preprosto napokal v nosilko in se sprehajal z njo toliko časa, dokler se ni utrudila in zaspala. Danes, nekaj mesecev pozneje, vedno komaj čaka da zleze v moje naročje in se pripne name. Takoj ko vidi nosilko, začne navdušeno ritati. To je najin čas, v katerem brezmejno uživa in ki ga sam v popolnosti nadziram.
Moška vzgoja je natančno to. Moška vzgoja. Nič slabša od mamine, ampak samo drugačna. Čeprav je drugačna, pa je za dete odločilnega pomena. Otrok potrebuje spremembo. Tudi on se utrudi vseh lepih reči, nežnih glasov in spokojnih spodbud, ki jih posluša ves čas, ko sta z mamico sama. Oddahne si tako, da malo zaropota, se malo umaže, naredi neumnost ali dve – za vse to pa je očka odločilnega pomena.
Vsaj enkrat na teden naj bi očka „nagnal“ mamico za nekaj ur iz hiše, zato da sam preživi ta čas s svojim malim otrokom brez domače varovalke. To naj bi dobrohotno vplivalo na vse tri vpletene strani: mamica si odpočije in naredi kaj za svojo dušo, očka utrdi svojo (samo)zavest kot kompatibilen starš in dete se lahko zabava na nekoliko drugačen način. Ko se mamica in otrok zopet združita, se bosta imela še rajši.
So dnevi, ko srečam nekaj očkov s svojimi malčki brez mamice. Pridejo dnevi, ko so na planu le mamice in otroci. Verjamem v to, da se bo sčasoma oblikovala tudi skupina odraslih moški, ki bodo imeli svojega otroka bodisi v nosilki bodisi v vozičku in povsem obvladovali situacijo. Ženske bodo med tem točno tam, kjer v takem primeru morajo biti – daleč stran. Zato očka, ki bo sam prenašal ali prevažal svojega otroka, ne bo več deležen pohval naključnih mimoidočih, ker bo postalo samoumevno, da smo v vzgoji lastnega otroka skorajda enakovredni. Do popolne emancipacije nam manjkata dve dojki s slastnim polnilom.
Samozavesten moški je menda ženskam sila všeč. Kako všeč jim potem mora biti šele samozavesten mladi očka, ki je prepričan vase do te mere, da sam poskrbi za svojega otroka.
Napisal: Jure Marolt, Ljubki nesmisel
