Kako je Feldenkrais zašel v plezanje

S plezanjem sem se spogledovala že v študentskih časih. Vendar nikoli ni bilo možnosti. Ko sem živela v Ljubljani, jih je bilo sicer več, a so moje poti šle drugam. 

Vedno sem imela rada gibanje, samo da smo se premikali! Ko pa sem postala mama, sem gibanje v smislu športa postavila na stranski tir. Ni bilo časa. Ampak ker otroci rastejo, tudi starši počasi pridemo do »svojega« časa.

Z družino smo se odpravili na družinsko rekreacijo v Osnovno šolo Mirna Peč, kjer imajo tudi visoko plezalno steno, kot je ni nikjer na Dolenjskem. Pod steno sem srečala starega znanca, ki je takoj rekel: »Boš poskusila?« Seveda, in že sem skočila v njegov pas in plezalke. Prevzel me je čudovit občutek – koordinacija, moč, razmišljanje, kje sem, kam grem, kako se odločim ... sama, mir tam zgoraj ...

In sem začela hoditi na rekreacijo. Pozanimala sem se, ali obstaja kakšen tečaj plezanja, in ta se je prav takrat začenjal. Takoj sem se prijavila in tako se je začela ta ljubezen do plezanja. (Z njo sem okužila tudi vse ostale družinske člane, tako da zdaj plezamo vsi – celo pod tedenskim vodstvom trenerja, da je delo še bolj poglobljeno.)

Spoznala sem, da mi tak način gibanja zelo ustreza, takoj pa sem lahko tudi povezala, kako bi lahko plezanje koristilo otrokom, ki mi jih pripeljejo starši. Pogosto namreč pripeljejo otroke s slabo držo, ali pa so bili kot dojenčki hipotoni (mehki), hodijo »na noter«, gležnji jih ne držijo, med tekom ali hojo jim roke ostajajo zadaj, ali pa je ena roka spredaj, druga zadaj in se ne izmenjujeta ... Veliko je teh primerov. Prav vsem bi plezanje lahko zelo koristilo in prav nikomur ne bi škodilo. Tudi tistim, ki si malo manj zaupajo, lahko plezanje da zagon, da sami z lastnim telesom premagajo strahove.

In potem sem spoznala Lana. Obema se je takoj zazdelo, da se lahko drug od drugega učiva. Lan ima zelo dobro lastnost: dela lahko s komer koli, naj bo star ali mlad, z vsemi zna navezati stik. Pokazal je veliko odprtost do Feldenkrais metode, ki jo uporabljam tudi pri delu z otroki. Tako sva združila moči in ugotovila, da lahko otroke in odrasle vsak s svojim znanjem skupajpopeljeva v lahkotno plezanje. 

Ure plezanja sva zasnovala tako, da opazujeva vsakega plezalca posebej in se nato na timskih sestankih dogovarjava, kaj bi bilo zanj najbolje, da bi lahko napredoval. Ugotovitve uporabiva pri naslednjih urah s tem plezalcem. Zmaga.

 Napisala: Tadeja Bečaj Žnidaršič