Rojena 4:03.
Petek trinajstega smo se prvič družinsko odpravili na koncert Adija Smolarja. S partnerjem sva bila navdušena, otroci mogoče malo manj, a jim je bilo vseeno všeč. Veliko tega, kar je odpel Adi, mi je okupiralo misli: Kaj nam bo denar, kako smo lahko veseli, če smo zdravi... Veselim se takšnih trenutkov, ko se večino časa smejim. Ob vseh obveznostih, ki jih imam, se zalotim, da se premalo smejim. Nekoč, ko ni bilo toliko vsega, kar mi danes z obraza umakne (na)smeh, sem uživala v smejanju. Prav pogosto so ob tem uživali tudi drugi, saj je glasno in menda smešno... Kot pravi prijateljica: »Kot bi orehe stresal…« In dejansko: vse, kar pogrešam od tistega časa, ni to, da bi bila zopet mlajša ali pa študentka, bolj pogrešam več brezskrbnih minut in vse pogosteje tudi mir.
In na dan koncerta sem se veliko smejala, pela in, ja, poleg polne dvorane ljudi sem imela tudi tisti mir, o katerem pišem... No, ne povsem. Čakala sem namreč res pomemben klic. Klic, ki naj bi oznanil, da se je začel porod. Z bodočo mamico Urško sva se dogovorili, da bom prisotna, kar sem si od nekdaj želela. Že dopoldan mi je sporočila, da se ji je odluščil čep, in tako sem med koncertom zaman pogledovala na telefon. Zazvonilo je kmalu po polnoči, ravno ko smo legli k počitku.
Na poti tja ne poslušam glasbe, ampak razmišljam, kako bo, kako je bilo pri mojih dveh porodih, kaj od mene pričakujejo? Natančnejših navodil nimam, a si rečem: »Tako kot je porod naraven, bo tudi naše sodelovanje! In bom že začutila, zakaj in kaj naj počnem tam.« S tem bi se verjetno strinjal tudi Adi.
Pri hiši srečam babico, ne pozam je, skupaj znosiva opremo in že smo v kopalnici. Izvem, da prvi otrok spi. Urška je v vodi, ima popadke, ko jih prediha, gremo dalje... Babica je zelo pomirjujoča, ko Urška reče, da ne razume, kako imajo lahko nekatere ženske »orgazmičen« porod, ko pa tako boli... Moram reči, da je bila njena bolečina za mene kot opazovalko zelo naravna, nekaj povsem normalnega, ni bila videti taka, kot si jo začutil iz njenih besed. A enako je bilo pri meni: nihče na svetu ti ne more opisati bolečine, dokler je ne izkusiš. Kar velja za večino reči: nekdo jih doživi, drugi o njih sliši, a to vsekakor ni isto.
Urško v vodi zebe, zato jo dodajamo s kavnim grelcem. Takoj prevzamem to odgovornost. Urška želi ven iz vode, z očetom sta na postelji, počitek. Čakamo... Ko se popadki vnovič stopnjujejo, se Urška vrne v banjo. Predihavanje, dodajanje tople vode, sprehod do kuhinje, čakanje. Oče postaja nervozen, ker po njegovem dolgo traja. Pogledam na uro in rečem, da je vse normalno, nič nenavadnega. Prosi, če bom tam, da gre malo na zrak. Seveda, le pojdi.
Razmišljam, da ga verjetno zato skrbi, ker je bil prvi porod prav tako začet doma, a se je končal v porodnišnici. A mene ne skrbi, saj vse poteka »naravno«. Sliši in čuti se tako. Urško že bolijo noge, ker je že dolgo na kolenih. Glasovi se spremenijo, popadki postajajo intenzivnejši. Stopim do banje, podprem njeno glavo, nasloni se... Čutim, da ji to paše. Babica mi naroči, da sem zadolžena za uro, da si zabeležim, ko se otrok rodi. Naroči tudi, da ob popadku nekdo Urški položi roko na križ in gre z njo navzdol. To prevzame oče, prav tako je pripravljen, da bo prijel otroka, ko se rodi. Vse se odvije hitro, vsaj zame, za Urško verjetno ne.
Popadek, glavica je zunaj, deklica se ne rodi v vodi, saj je Urška visoko na kolenih. Pol telesa je zunaj, čakamo naslednji popadek, pride, deklica je cela zunaj. Urška se zlekne v banjo, svojo punčko dobi na prsni koš. Pridruži se ji partner, skupaj so v vodi… Lepo in mirno, čas se ustavi, novo življenje je tukaj. Vsi mirni in veseli, tišina. Družino pustimo samo...
Z babico jih počakava v dnevni sobi. Urška že doji, vse steče brez težav, spontano. Trenutek čutimo v tišini, spregovorimo nežno. Ležim na sedežni, opazujem mamo in novo bitje. Lepo je, bezčasno, nobenih drugih misli.
Babica nekoliko kasneje predlaga, da bi otroka stehtala in izmerila. Ker deklico premakne, ta zajoče, babica pohiti s svojim delom, deklico potisne nazaj na mamina prsa, takoj se umiri. Prav v tem delu vidim, kako zelo bi lahko bilo naše delo povezano z delom babice, saj vidim, zakaj otrok zajoče in kaj ga spravi v nemir. Kako zelo je pomembno, da razumemo, kako dojenčka prijeti, kako obrniti, da bi lahko ostal miren. Kako bi lahko znanje, ki ga imam, predala naprej in kako se vse stvari med seboj prepletene in soodvisne.
Tistega jutra se mi ni toliko mudilo kot sicer. Ko sem se poslovila od družinice in na črpalki kupila kavo, je nisem spila za volanom, ampak sem opazovala sončni vzhod in predvsem uživala. Vzela sem si čas, ali kot bi rekel Adi: »saj te prime - pa te mine ...« Za to gre tokrat zahvala Urški, Andreju, Galu. In Izi, deklici, ki se nam je pridružila ob 4:03.
Upam, da se bo v življenju čim več smejala in hkrati znala umiriti oz. uživati v trenutku. Pa vi?
Napisala: Tadeja Bečaj Žnidaršič
