Moj prvi stik s Pedokinetiko je bil pri prvi hčerki Zarji. Pred rojstvom svojega otroka nisem nikoli razmišljala o tem, kako se dojenček razvija. Pravzaprav sem imela zelo malo stika z dojenčki. Še največ s Katarino, hčerko od prijateljice. Takrat sem prvič sploh začutila dojenčka tako blizu sebi in to tako fizično, psihično kot tudi čustveno. Rada sem jo prijemala, pač tako po občutku, kakor so mi drugi povedali, da naj jo držim. A sem že takrat občutila, da so nekateri položaji otroku nekako bolj v oporo kot drugi. Iz nekaterih položajev je otrok kar nekako povzel in uhajal ...
V času nosečnosti me je zanimal zgolj porod, kaj več takrat nisem razmišljala. Le kako bom jaz pripeljala otroka na ta svet, je bilo vprašanje, ki me je vseskozi mučilo.
Tako, kot za mojo mamo, je bil težak tudi moj porod, zato sem se temu želela čim bolj posvetiti. Bala sem se, da bi se tudi pri meni ponovili umetni popadki, vakum in kaj podobnega.
Nisem kaj dosti vedela o svojem porodu, a nekako sem v sebi čutila, da rabim drugačen pristop, kot so ga nudili v porodnišnicah v tistih časih. S partnerjem sva se odločila, da se bo najin dojenček rodil v avstrijski mali vasici Maria Sall. Veliko ljudi me je nekako celo obtoževalo, zakaj je sploh potrebno tako komplicirati. Se daleč voziti in to plačati, ko pa imaš vse doma. Nekako me to niti ni motilo, le nekaj me je vseskozi gnalo, da tako mora biti. Ob vsem tem mi je partner vedno stal ob strani in podpiral moje odločitve, čeprav noben od naju ni vedel, zakaj so pravzaprav tako močne.
Pisalo se je leto 2009, ko se je v avstrijski vasici, res rodil najin prvi otrok, hčerka Zarja. Postala sva starša.
Vendar sedaj vem, da je to le beseda, saj starš ne postaneš tistega dne, ko se rodi otrok. Starš postajaš – nastajaš vsak dan.
Najina hči si je pri porodu vzela svoj čas. Rojevala se je res počasi, nekako tako v njenem tempu, takšna je tudi sedaj - umirjena. Čas, ki ga je potrebovala, ji je bil dan. A v meni je bilo mnogo različnih občutkov: strah, bolečina, na trenutke sem se izgubljala, nepopisna sreča, ko je zajokala. Ves ta čas sta bila ob meni babica Maria in moj Gašper. Težko verjemem, da bi v porodnišnici zmogla, ne vem, mogoče, sedaj to niti ni pomembno.
Zarja je po porodu zelo veliko jokala, tudi Suzanne, lastnica porodne hiše, je rekla, da že dolgo noben dojenček ni toliko jokal ... Prve noči so bile zelo naporne, jok, težko dojenje, jok. Tudi Suzanne je vstajala in nam pomagala. Eno dejstvo je bilo očitno: ko je Suzanne držala Zarjo, se je hitreje umirila. Tesno jo je oklenila nase, to lahko danes vidim po fotografijah, ki jih še vedno hranim.
Prispeli smo domov. Zarjin jok se je stopnjeval in najtežje se je umirila pri meni in jaz najtežje ob njej. Ves čas sem čutila nemir, v telesu in glavi, vse je bilo nemirno.
Pri porodu sem izgubila veliko krvi in bila sem slabokrvna, težko sem jo nosila, vse mi je šumelo v glavi. Veliko časa je Zarja preživela v naročju pri Gašperju. Jaz pa sem ležala in jo dojila, ko si je to zaželela. Tudi z dojenjem sem imela težave, vendar sem bila o tem, da hočem dojiti, tako prepričana, da sam kljub težavam zmogla.
Nekega dne sem bila zunaj s kolegico na sprehodu, vsa na trnih, kdaj bo spet začela jokati in kako jo bom pomirila, saj se v tem nisem najbolj znašla. Seveda ni začela jokati. Kolegica mi je predlagala, da obstaja neka vadba za dojenčke, katera bi me mogoče zanimala. Še danes ne vem, če kolegica Lina ve, da je na nek način spremenila moje življenje in sem zaradi nje našla delo, ki me neizmerno veseli in izpolnjuje. Ta vadba za dojenčke, je postala moje delo in poslanstvo za katerega živim. Razvojni koncept Pedokinetika, kot sem ga spoznavala od prvega dne in ga kasneje študirala in tudi diplomirala, danes prenašam v izkušnje, prakso in spoznanja staršem, ki iščejo poti razumeti in ustvariti pristne odnose. Nekaj drugačnega od klasične vzgoje, nege in skrbi za otroka, ker življenje nudi več.
Napisala: Tadeja Bečaj Žnidaršič