Vzgoja brez udarcev

Kaj narediti, ko otrok ne uboga? Ko se vam zdi, da je neprimernega vedenja dovolj in je nujno potrebno ukrepati. Ali pa se vam je zgodilo, da ste imeli vsega že dovolj in ste s težavo ohranili mirno kri?

Vsakršno otrokovo vedenje nam nekaj sporoča. Prek neverbalnega (nebesednega) jezika otroci izražajo, kako se počutijo. Cepetajo, odrivajo, opletajo z rokami, kričijo ipd., medtem ko kasneje že zmorejo povedati, da so žalostni, jezni in da jih je strah. Vendar pri tem potrebujejo pomoč odraslega, ki jim pomaga razumeti, kaj se z njimi dogaja. Nekoga, ki mu zaupajo in ob katerem se počutijo dovolj varne, da so lahko iskreni v svojem izražanju. 

Postavljanje mej

Za vzpostavitev varnosti so potrebne meje. Jasne meje, ki jih vzpostavimo v naprej in se jih vztrajno držimo. Otroci potrebujejo red, predvidljivost in doslednost. Tako se lahko na odrasle zanesejo, jih spoštujejo in jim zaupajo.

Pomembno je razlikovati med zahtevo in potrebo otroka. Otrokove temeljne potrebe po varnosti, ljubezni, pripadnosti, stiku s starši, povezanosti se izražajo na različne načine. Medtem ko nas dojenček s svojim jokom pokliče k sebi, ker nas pogreša, nas lahko malček ignorira, ker nas ni bilo ob njem, ko nas je potreboval in najstnik reče, naj ga pustimo pri miru ter zaloputne z vrati. Starši pa zmorejo začutiti, kaj otrok trenutno od njih potrebuje in se na potrebo tudi odzvati. Zahteve otrok so običajno vezane na materialne reči, kjer odrasli presodimo ali otrok določeno stvar potrebuje.

Kako ravnati ob neprimernem vedenju?

Jasno, mirno in odločno postavimo mejo. Osredotočimo se na otroka in ga poskušamo začutiti v tem kar počne, slišati kaj nam želi povedati. Obdržimo stik, kar pomeni, da ga ne pošiljamo stran ali nagovarjamo, da se sam pomiri. Smo z njim, ko mu je težko in mu nudimo oporo. Na tak način mu omogočimo občutek varnosti in zaupanja ter pomagamo razumeti, kaj se v tistem trenutku z njim dogaja. Hkrati ga naučimo, do kje je zanj varno in kako razreševati svoj čustveni nemir, da bo ohranil svoje dostojanstvo.

Ko otroka začutimo in nagovorimo v njegovi stiski, ki jo doživlja (na primer, ko se jezi, ga je strah ali je žalosten), se bo zmogel ob nas hitreje umiriti in potem se lahko spoštljivo pogovorimo o tem, kaj ga je razjezilo ali prestrašilo. Dovolimo mu izraziti, kako se počuti, in razložimo, zakaj se določene stvari ne sme ali je nevarno ipd. Namesto kazni poskušajmo otroku predstaviti posledice njihov dejanj. Da se bodo naučil, kaj se sme in česa ne, zato ker bo razumel in ne zato ker ga bo strah.

Vsakršno nasilje nad otrokom (udarec po riti, vlečenje za ušesa … ) odvzema otrokom in staršem spoštovanje, dostojanstvo in varnost ter gradi razumevanje brezpogojne ljubezni na bolečini. Na tak način se otrokom sporoča, da je povzročanje bolečine pri ljudeh, ki jih imajo radi normalno.

Starševska nemoč in strah

Ko se starši ob otrokovih dejanjih počutijo nemočne, prestrašene in zaskrbljene, izberejo načine, ki lahko povzročijo veliko bolečine sebi in otroku. Vpitje, grožnje, udarci spodbujajo strahospoštovanje odraslih, občutke manjvrednosti in nižjo samopodobo otrok.

Stres, partnerski konflikti in osebne stiske so pogosto tisti, ki nas obremenijo in onemogočajo pristno povezanost z otrokom. Zato je skrb zase na prvem mestu. Da se vprašamo, kako se sami počutimo, kaj nam onemogoča zadovoljstvo in kaj lahko za to storimo. Otroci se velikokrat odzivajo na vzdušje, ki jih obkroža in »pritiskajo na boleče gumbe« v starših. Dajejo priložnost, da začutimo, kje lahko zase naredimo nekaj drugače, boljše. Si damo priložnost rasti v starševstvu.

V iskanju hitrih rešitev, si mnogokrat želimo, da bi nam nekdo povedal, kako je prav, da ravnamo v določenih situacijah, kako vzgajati svojega otroka. Ker pa je otrok del staršev, ob katerih se je razvijal, rasel in oblikoval. Ki ga čutita in slišita bolj kot kdorkoli ter sta odgovorna zanj, je pomembno, da si starša dasta priložnost zaupati si in poiskati odgovor za stisko, ki jo doživljata ob iskanju stika z otrokom. Za to pa se lahko obrneta tudi po strokovno pomoč.

Članek je objavljen tudi na spletnem portalu Ringaraja.net

Pri našem delu nas podpirajo