Zaljubljenost poteka na podzavestni ravni - vzorec izbira partnerja. Ta vzorec predstavlja naše domače vzdušje, v kar spadajo čutenja in občutki, ki so nam najbolj blizu, kar pomeni, da v njih živimo od otroštva. Tako se v zaljubljenosti srečata posameznika, ki se v podobnih čutenjih počutita doma.
Na primer: odrasli, ki so kot otroci odraščali v nasilnem okolju, polnem jeze, besa, agresije, razočaranj, sramu in strahu, bodo bolj prizanesljivi do teh čutenj tudi v partnerstvu, v primerjavi z odraslimi, ki so kot otroci doživljali ljubečo podporo staršev in spoštljiv odnos. To je okolje, v katerem se oni počutijo varno, ker poznajo okoliščine, so jim blizu ter jih nezavedno iščejo tudi v partnerstvu.
Pravi izziv pa je, da na eni strani sledimo svojim odraslim željam in potrebam, medtem ko se na drugi bojujemo s čutenji, ki so tako močan del nas, da nas lahko preplavijo in nam onemogočijo jasen pogled odraslega človeka.
To je kemija!
Otrok se rodi v partnerski odnos, kar pomeni v čustveno vzdušje, kjer deluje kot goba in posrka vase čutenja iz družinskega sistema, čutenja med partnerskim odnosom staršev ter čutenja vsakega starša posebej. Tako se oblikuje družinska dinamika, ki postane značilnost posamezne družine.
Starša sta odgovorna za zadovoljevanje osnovnih otrokovih potreb: fizioloških in po varnosti, ljubezni, pripadnosti, zaželenosti, toplini. V primeru, da te potrebe zaradi kakršnih koli razlogov niso mogle biti zadovoljene, se otrok sooči s tem in sprejme posledice (ali potreba ostane ali nastane praznina ali čutenja nadomestijo potrebo). Sledi nezadovoljenih potreb, vzpostavljanje odnosa z drugimi, odnosa s samim seboj in partnerskega odnosa, vsakodnevni stik s starši – vse to gradi vzdušje, ki ga nosimo v sebi.
Vse je v mojih rokah
Partnerski odnos pa je lahko spet tako ranljiv, iskren in pristen, da podoživimo najlepše in najbolj boleče spomine. Vendar je posameznik v partnerskem odnosu enakovreden član in ima odgovornost do sebe in partnerja za graditev odnosa, če je za to sprejel odločitev. Hkrati pa dobi priložnost te nepotešene potrebe iz otroštva zadovoljiti v odraslem odnosu, če si le da priložnost. Tudi spremeniti domač vzorec – vzdušje, v katerem ne bi želel živeti.
Pomembna je iskrenost do sebe – si upati tvegati odziv in povedati partnerju, kako se resnično počutim, kaj se v meni dogaja; biti pripravljen poskrbeti zase, da si slišan v odnosu; si ovrednotiti, da so boleča čutenja odraz nečesa iz preteklosti, da pa je možnost jih nadomestiti s pozitivnimi izkušnjami (»ni mi treba vztrajati v tem vzorcu«).
Bolj kot poznamo svoja doživljanja iz otroštva, stare rane, bolečine, lažje se nam je spoprijeti z njimi, jih narediti obvladljive in začutiti svoje odrasle potrebe.
