Ko te majhne lepljive rokice stisnejo okoli vratu. Ali te nežen glasek pokliče, medtem ko po prstih zapuščaš spalnico misleč, da je misija uspavanja uspela. Ali pa ko potrebuje tvojo potrditev in ti želi pokazati, da mu je prvič uspelo splezati na drevo, zgraditi stolp ali napisati svoje ime. Vse polno srčnih trenutkov, zabavnih dogodivščin, iskrenega veselja in tiste neopisljive sreče, ki je še nikoli prej nismo okusili. Pa seveda tudi manj prijetnih spominov, neprespanih noči, utrujenosti, stresa ob boleznih, nemočnih soočanj s trmo in jeznimi izbruhi. Vse to je materinstvo (starševstvo).  

Kako raste Mama

»Najprej je sama tema, 
najprej je velik nič, 
potlej je majcena deklica 
in iz nje ljubek deklič. 

Iz njega mamica zraste, 
a raste dolgo in mnogo let, 
potem pa je to kar naenkrat 
in jaz pridem na svet … (Tone Pavček)«

Ženska postaja mati že v nosečnosti. Njeno telo se spreminja in prilagaja potrebam novega bitja. Prav tako pa se s pomočjo hormonov zatrese tudi čustveni svet. Pojavijo se vprašanja, kot na primer: »Ali bom znala poskrbeti za svojega dojenčka?«, ki prinašajo nerazumevanje, stisko, strah in osamljenost. In ker je nosečnost običajno predstavljena kot nekaj srečnega, izpopolnjenega, sproščenega otežuje izražanje skrbi in strahu bodoče mamice. In če takšne stiske ostajajo neizrečene in jih mamice nosijo v sebi, lahko otežijo umirjenost v materinstvu, stik z dojenčkom in zaupanje vase.

Prav tako lahko v obdobju nosečnosti v mislih pogosteje nosimo svojo mamico in odnos z njo. Vesele, zabavne in pozitivne spomine pa tudi boleče in žalostne. Če materina mama ni bila zmožna dati svoje ljubezni, podpore, pripadnosti, zaželenosti in varnosti svojemu otroku (bodoči mamici), potem se bo ta lahko še težje spopadala z vsemi negativnimi občutki in bolj boleče doživljala prihajajoče spremembe.

Tako je rojstvo dojenčka pogosto stresen dogodek v življenju mamice. Kar naenkrat v rokah drži drobno, nebogljeno bitje, ki je popolnoma odvisno od njene skrbi in ljubezni. Bitje, ki odkriva ranljivost, ki življenje postavi na glavo, ki neizmerno osrečuje in nam omogoča, da se soočamo s sami seboj, da se učimo od njega in rastemo. Da se skupaj razvijamo.

Sočutno materinstvo

Najkrhkejša čutenja, ki jih lahko človek doživi v svojem življenju, doživi ob novorojenčku, za katerega je v polnosti odgovoren, nima pa nobenega ključa, kaj ta v določenem trenutku potrebuje, razen lastnega čutenja, ki mu ga otrok vzbuja. Potrebuje nekoga, ki bo dihal in čutil skupaj z njim.

Mamica tako postane aparat za uglašenost: prepozna dojenčkove potrebe in jih skuša zadovoljiti. Vzpostavitev stika z dojenčkom je lahko za mamico tudi boleča, saj v teh intimnih trenutkih, ko sta oba najbolj ranljiva, pridejo občutki nemoči, jeze, strahu, žalosti … Tako se v strahu, da ne bi bile dovolj dobre mamice, same bojujejo s bolečinami, jih premlevajo in potiskajo stran. V teh trenutkih je pomembno, da se ustavijo, prisluhnejo sebi in poiščejo izvor teh čutenj. Dojenček je prebudil nekaj, kar je bilo pometeno pod preprogo. In ko bo ta boleča izkušnja našla svoje mesto v mamini življenjski zgodbi, dobila želeni odziv, bo mamica poskrbela zase in za stik s svojim dojenčkom.

Starševstvo je eden največjih izzivov in možnosti za rast v življenju – za širjenje prostora za ljubezen. Otrok se najbolje razvija ob starših, ki lahko rastejo in izgrajujejo svojo identiteto skupaj z njim. Ob svojem otroku gre namreč vsak izmed staršev skozi lastno otroštvo.

Dovolj dobra mama – to sem jaz

Dovolj dobra mamica zato ne pomeni, da si neprestano na preži za dojenčkovimi potrebami, temveč, da zaupaš vase in v svoja čutenja, da si prisluhneš, da se vzameš zares in da se lahko ustaviš ter poskrbiš tudi zase. Hkrati pa, da si dovoliš narediti napake in si daš vedno možnost te napake popraviti.

Otrokova narava je narejena tako, da uči starše. Starše, ki se motijo in učijo sproti, ko si tudi nemoč in zbeganost priznajo ter drug za drugega vedo, da obvladajo le tisto, kar nastaja sproti. Vse to in predvsem zaupanje vase, v svoje občutke in svoj način vzpostavljanja stika z dojenčkom, nege ter skrbi so sestavni del sproščenega materinstva (starševstva).

Zaživeti novo vlogo mamice v polnosti in si omogočiti čim manj stresnih prihajajočih razvojnih spremembe, ki bodo zahtevale aktivno materinstvo in odpirale vedno nove dileme ter stiske. Odnos mamice z otrokom naj bi zagotavljal varnost, pripadnost, ljubezen in zaupanje – da bi se že dojenček lahko naučil, da bo mamina varovalna mreža vedno v bližini, ko jo bo potreboval. Da bosta skupaj poiskala pot, kako naprej.

Prispevek je objavljen tudi na Ringaraja.net.