Pogosto se starši sprašujejo, kako svojega otroka naučiti lepega vedenja brez neprimernih izpadov in konfliktov. Da bo znal slediti navodilom, ubogal in upošteval naročeno. Se podredil nareku odraslih, vendar hkrati ne prezrl sebe. Se naučil postaviti zase med vrstniki, kjer bo to potrebno. 

Ko se zgodi, da se malček v trgovini razjezi, ker mu ne želimo kupiti vseh sladkarij, ki si jih je izbral in ostali nakupovalci z zanimanjem pričakujejo našo reakcijo, se znajdemo pod pritiskom, kako ustrezno odreagirati. Da bomo ohranili sebe in otroka ter onemogočili občinstvu kritik. Počutimo se nemočno in jezno. Sram nas je, ker nas toliko ljudi opazuje. Kaj storiti?

Ali slišim, kaj mi otrok pripoveduje? 

Biti v stiku z otrokom pomeni, da vemo, kaj se z njim dogaja. Ga začutimo v njegovem počutju. Ali ima slab dan, ali je utrujen, lačen, potrebuje objem? Kako mu lahko v njegovih potrebah pridemo nasproti? Starša sta tista, ki najbolje poznata svojega otroka in mu lahko sledita v izražanju sebe. Ker otroci še ne zmorejo ubesediti svojega doživljanja v tolikšni meri kot odrasli, nas potrebujejo, da jim pomagamo razumeti, kaj se dogaja z njimi. Upor in jeza si lahko razlagamo tudi kot iskanje naše pozornosti in povezanosti. Saj, ko smo v stiku z otrokom, ga lažje začutimo in si dovolimo slišati, kaj nam resnično želi povedati.

Starši običajno zaradi narave dela nakupe opravljamo pozno popoldan. Otroka poberemo v vrtcu ali šoli in se odpravimo v trgovino. Tam pa se nam lahko pogosto dogaja, da se otrok trma in neprimerno obnaša. Ne želi nam slediti ali kriči, se upira ipd. Pomembno se je vprašati, kaj nam želi s svojim vedenjem sporočiti. Ali je mogoče utrujen? Ali potrebuje umirjen čas z nami? Ali je lačen? Je imel naporen dan?

Čutim njegovo stisko? 

Otrok se v prvih letih življenja uči samoregulacije tako, da nas pri tem opazuje. Samoregulacija pomeni, da mu pokažemo in ga naučimo, kako se lahko sam pomiri. Zato najprej umirimo sebe, saj nam takšno stresno vedenje običajno povzroča stisko. Lahko nas je strah ali sram in se jezimo na otroka. Potem ga začutimo v tem, kaj doživlja in mu dovolimo, da se izrazi v svoji stiski. Smo ob njem. Poimenujemo stisko in opišemo čutenja, ki smo jih pri tem zaznali. Predelamo stisko sami v sebi, se z njo soočimo, sprejmemo in umirimo. Ponudimo rešitev ali (odvisno od starosti in situacije) vzbudimo motivacijo v otroku, da rešitev sam poišče.

Ne kritiziramo, ponižujemo in sramotimo otrok v njihovih frustracijah, saj si tudi sami ne bi želeli, da bi nam v stiski nekdo, ki ga imamo radi in mu zaupamo, sporočal, da smo nesprejemljivi in da to kar doživljamo ni dovoljeno. 

Z veliko mero zaupanja vase, umirjenosti, vztrajnosti in potrpežljivosti: »Dogovorila sva se za eno sladkarijo in ne pet. Izberi eno in ostale nesi nazaj. (Otrok začne cepetati, kričati …) Vidim, da si jezen. Takole cepetaš in kričiš. Tukaj sem ob tebi. Ko boš pripravljen, bova skupaj odnesla nazaj ostale sladkarije ali pa jih odneseš sam, kot želiš?«

V takšnih trenutkih nas otroci močno potrebujejo, ker stopimo v vlogo prevajalca in čutenja izražamo v besedah. Ob tem se počutijo varni in poglobijo zaupanje v nas (in vase). Damo jim vedeti, da niso sami, da jim stojimo ob strani in tudi takrat, ko jim je težko in nečesa ne morejo doseč/dobiti/imeti.

Na takšen način se bo otrok naučil, kako se pomiriti in ko bo starejši, bo to lahko naredil sam. Vedel bo, kaj čuti, kaj se z njim dogaja in se bo temu primerno znal odzvati. Vedel bo tudi, komu lahko zaupa in kdo mu bo stal ob strani ter z njim iskal rešitve. Pridobil bo zaupanje v odrasle in se naučil, da lahko od svojih bližnjih pričakuje spoštljivost, pomoč in zaupanje (da mu bodo stali ob strani). In da je to kar čuti sprejemljivo in obvladljivo. 

Ali so meje in pravila jasna? 

Sporočila o tem, katerih pravil se je potrebno držati in kakšna so pričakovanja do otrok, morajo biti jasna. Meje morajo biti jasne in razumljive, saj omogočajo varnost in orientacijo, kaj se sme in česa ne ter zakaj. Meje otroku pomagajo, da bo kasneje na sprejemljiv način znal uveljaviti svoje interese, pričakovanja mnenja in ideje, da se bo znal postaviti zase.

Postavimo jih v dogovoru z otroki (pri tem sledimo njihovim zmožnostim). Naj bodo realne, razumljive in primerne starosti otroka. Z doslednim sledenjem vnaprej postavljenim mejam bomo v otrokovem življenju razpeli mrežo varnosti, ki ga bo obvarovala škodljivih posledic negotovosti in strahu. 

In ob prebiranju sporočil otrokovega vedenja ne pozabimo na pohvalo, takrat ko nas upošteva in sledi navodilom. Prav tako pa imamo lahko tudi sami trenutke, ko v stiski odreagiramo na način, za katerega nam je kasneje žal. Dovolimo si biti ranljivi in se opravičiti za svoje ravnanje.    

Kaj se dogaja v nas?

Ob čustvenih izbruhih nas otroci potrebujejo, da smo v stiku s sabo in umirjeni. Pogosto pa nas določena vedenja spravijo iz tira, razjezijo, osramotijo in razočarajo. Ob teh doživljanjih se lahko vprašamo, katere bolečine, spomine in rane, se odpirajo, ko otroci to počnejo. Lahko si vzamemo ponujeno priložnost, poskrbimo za svojo osebnostno rast. Si dovolimo biti ranljivi in v varnih ter zaupanja vrednih odraslih odnosih predelamo svoje bolečine. Otroci nas potrebujejo tukaj in sedaj. Tako kot smo mi potrebovali svoje starše.

Članek je objavljen tudi na spletnem portalu Ringaraja.net.