Najprej je bil na vrsti DVD. Handling, to pa res moraš obvladati, to je ful pomembno. Pogledam DVD, precej preprosto deluje vse skupaj. Tudi na šoli za bodoče starše smo imeli predavanje o handlingu. Kar me je najbolj presenetilo je bilo dejstvo, da predavateljica (babica iz porodnišnice) ni imela pri roki nobenega dojenčka, na katerem bi nam pokazala prijeme, tako da je namesto umetnega deteta uporabila bidon. To, da nimaš dojenčka na predavanju o handlingu, je kot da bi šel v gostilno in ne bi imeli piva. Neki ne štima.
Potem pa sem se srečal s prijetnim slovenskim izrazom za to reč: gibalnica. Čeprav ne gre za dobeseden prevod, mi je precej ljubši. Handling sem vedno nekako povezoval s preprodajalci koke na kakšen cenenem kvaziakcijskem filmu na Kanalu A. Gibamo pa se za prijetno telo. Prijetno telo pa je prijetno za oko in tako se začne čudovit svet lepih misli. Okej, individualna ura, torej. Vedno sem mislil, da so individualne ure v čemurkoli namenjene le bogatunom ali tistim, ki so v določeni stvari res zanič. Ampak ker ne spadam v nobeno od kategorij – še posebej v prvo, denar že ni mojega sveta vladar -, sem se gibalnice udeležil z odprto glavo in razgibanimi udi.
Ker namreč sediš bos na tleh. Po turško, kot smo to počeli v vrtcu. Ker se premikaš elegantno kot kača, ko svoje dete prestavljaš iz rame na hrbet in od tam spet na tla. In končno sem osvojil te osnove handlinga na najbolj preprost način – pomembno je to, da dete gleda navzdol. Če je glava obrnjena tja, mu ne more več omahniti nazaj. Logično, kaj ne? Eno je teorija, drugo je praksa.
Bliža se večer, kar pomeni, da dete najbolj kriči. Večerni tip človeka je, po fotru. Midva zlepa ne zaspiva. Torej jo dvigujem na ramo in odlagam na posteljo, kot sem se naučil. Vmes seveda skačeva na gimnastični žogi. To moram ponoviti najmanj štirikrat, preden dokončno omaga. Od vsega dobrega, kakopak. Ker imam široka ramena, kot nalašč ustvarjena za tolažbo nežnih bitij, moja deklica ni izjema. Sicer imava med vsem tem tudi interne dvoboje, kjer ji med drugim v mislih izustim tudi tisto ponarodelo »mamu ti j****!«, ampak mi je to opravičeno, ker ji tudi dejansko j**** mamo, pa mi ta tega ne zameri.
Na obisku je fotr. Njen stari fotr, torej. Ko dvignem dete v naročje, skoraj omedli, pa sedi na stolu. »Podpiraj glavico, vedno ji moraš podpirati glavico!« Pa ga podučim, da midva lebdiva, da sva kot prekrivajoči se kači, kjer ona vedno gleda le v tla. To sem se naučil. Gibalnica je zakon. I’m handling that ass.
Avtor: Jure Marolt, Ljubki nesmisel
