Diagnoza: disleksija na pragu štiridesetih ali moj prvi blog

Branje mi nikoli ni šlo dobro. Šolskih klopi se spomnim po tem, da sem težko brala, prav tako računala. To je zasenčilo vse ostale predmete v šoli. Bila sem živahen otrok, kar je moj položaj še poslabševalo - na vseh področjih. Moje ocene so bile nekako odraz opisanega …

V času študija Feldenkrais metode sem spoznala, da mi ni problem govoriti angleško,  z branjem pa imam težave. Zaradi narave mojega dela sem primorana več brati. Težave mi predstavlja predvsem angleška literatura, za katero porabim veliko energije.

Ko sem nedavno iskala informacije glede otroka, s katerim sem delala, pa me je spreletelo kot strela z jasnega. Naletela sem na spletno stran www.disleksija.si. Zdela se mi je zanimiva in tako sem odprla še druge spletne strani na to tematiko. V teh opisih sem se našla, kot da bi govorili o meni in o mojih težavah, ki sem jih imela v šoli, in tudi o težavah, ki me spremljajo še danes. Pravljice, ki jih na primer berem otrokom pred spanjem, nikoli ne preberem z istimi besedami. Pomen je isti, le da jaz kaj dodam ali pa odvzamem. Skratka, vsa ta leta sem se mučila z branjem, pa šele na pragu štiridesetih let prišla do spoznanja, da imam mogoče disleksijo!

Ni mi dalo miru in tako sem se v posvetovalnici v Novem mestu naročila za testiranje. Sprejela me je ga. Nina Žnidaršič, najprej je sledil pogovor. Nato testiranje:

branje “čudnih” besed, pri katerih si polomiš jezik(no, vsaj jaz) in pri katerih v glavi čutiš pritisk od napora, ko ti jih uspe sestaviti.

hitrost branja; gospa si zapiše, kaj si prebral narobe(običajno se seveda tega ne zavedaš, malo predelaš po svoje, sploh tam, kjer ima zgodba smisel)

besede gor - besede dol.

Na koncu je gospa povedala, da vse nakazuje, da imam res disleksijo ... Hecno, da v času mojega šolanja nikoli nihče ni pomislil na to! Jaz sem zase vedela, da funkcioniram drugače kot kakšna moja prijateljica. Recimo: težko najdem dokumente na računalniku, težko ohranjam nek logičen red. Reda nimam, ker se logika mojega razmišljanje ves čas spreminja in s tem tudi poimenovanje datotek. Administrativno delo mi vzame več časa kot marsikomu drugemu, vendar ga pač opravim, včasih z napakami, včasih brez.

Pa disleksija nima le slabosti, ima tudi ogromno prednosti. Ljudje z disleksijo večinoma razmišljajo v slikah in ne v besedah, so zelo intuitivni, razmišljajo in opažajo večdimenzionalno (uporabljajo vse čute), misli doživljajo kot resničnost, imajo bujno domišljijo, so nadpovprečno radovedni in se močno zavedajo okolja. Vse te lastnosti so vzrok za njihovo ustvarjalnost.

Sama se tudi v tem opisu najdem. Menim, da mi to, da sem dislektik, pomaga pri mojem delu Feldenkrais metode: lažje povezujem gibe,  lažje opazujem, kako se ljudje gibajo, v mojih možganih ostanejo slike otrok(ljudi), predvsem pa mi v rokah ostane občutek, kakšen je bil človek na otip.

Nekega dne sem o teh rečeh povedala svoji mami, pa je le dodala, da tudi ona ni brala tekoče, še v 4. razredu ne. Še eno dejstvo: DISLEKSIJA je dedna! Morda jo ima kateri od najinih otrok. Zdaj jo bom znala prepoznati in otroke tudi usmerjati. Za sistem šolanja, ki je pri nas, žal disleksija ni dobrodošla, a za življenje ZAGOTOVO je.

V vsem tem času sam naša tudi rešitev za mojo tegobo, branje v angleškem jeziku ... Odkrila sem, da obstajajo zvočne knjige( t.i. audiobooks). Odslej ne berem več, ampak poslušam. Mnogo lažje mi gre!

Znani ljudje z disleksijo? Agatha Christie, Albert Einstein, Hans Christian Andersen, Leonardo da Vinci, Tom Cruise, Whoopi Goldberg, Richard Branson, Cher, Walt Disney, Pablo Picasso, John F. Kennedy, Steven Spielberg, Tomas Edison, Henry Ford…

Napisala: Tadeja Bečaj Žnidaršič