Ko te majhne lepljive rokice stisnejo okoli vratu. Ali te nežen glasek pokliče, medtem ko po prstih zapuščaš spalnico misleč, da je misija uspavanja uspela. Ali pa ko potrebuje tvojo potrditev in ti želi pokazati, da mu je prvič uspelo splezati na drevo, zgraditi stolp ali napisati svoje ime. Vse polno srčnih trenutkov, zabavnih dogodivščin, iskrenega veselja in tiste neopisljive sreče, ki je še nikoli prej nismo okusili. Pa seveda tudi manj prijetnih spominov, neprespanih noči, utrujenosti, stresa ob boleznih, nemočnih soočanj s trmo in jeznimi izbruhi.

Diagnoza: disleksija na pragu štiridesetih ali moj prvi blog

Branje mi nikoli ni šlo dobro. Šolskih klopi se spomnim po tem, da sem težko brala, prav tako računala. To je zasenčilo vse ostale predmete v šoli. Bila sem živahen otrok, kar je moj položaj še poslabševalo - na vseh področjih. Moje ocene so bile nekako odraz opisanega …